V soboto, 29. julija 2023, je potekala spominska vožnja z Zelenim vlakom (serija 711). Nepozabnega doživetja se je udeležilo okrog 90 ljubiteljev in ljubiteljic železnic, ki so se z znamenitim »Zelencem« zapeljali po malem slovenskem železniškem krogu. Spominsko vožnjo je organiziralo društvo Zagon Tržišče, v sodelovanju s Potniškim prometom in Železniškim muzejem Slovenskih železnic.
Zeleni vlak (serija 711) je bil, kot je bilo slišati med potniki, v preteklosti zelo priljubljen. Na spominski vožnji se je tudi izkazalo, da »Zelenc« te izjemne priljubljenosti ni izgubil niti v sedanjem času. Udobje in hitrost, ki sta ga krasila nekoč, ga namreč krasita še danes.
Ravno v želji po ponudbi storitev potniškega prometa višjega ranga so se slovenski železničarji ob koncu 60. let preteklega stoletja odločili za nakup visoko kakovostnih garnitur. Leta 1968 so naročili pet garnitur, sestavljenih iz štirih vozil, vsako pa je imelo svoj pogon. Glede na nameravane dolge relacije je bila garnitura opremljena z zelo udobnimi sedeži, ki jih je bilo mogoče zavrteti v smeri vožnje, imela pa je tudi dve manjši spalni kabini, bife in prtljažni oddelek. Nekoliko presenetljivo so se naši železničarji odločili za vgradnjo motorjev Daimler-Benz namesto tistih iz tovarne MAN, s kakršnimi so bili opremljeni nemški predhodniki. Ti motorji so vlakom takoj prinesli vzdevek ‘mercedes’. Tovarna MBB v mestu Donauwörth je vseh pet garnitur (skupaj 20 vozil) dobavila leta 1970 in vlaki so vstopili v redni promet. V skladu z jugoslovansko shemo označevanja vozil so dobili serijsko oznako 711. Kot vlaki Emona so vozili na relaciji Ljubljana–Beograd, kot Salona na relaciji Ljubljana–Split, kot Arena na relaciji Pulj–Ljubljana–Zagreb, vozili pa so tudi na relaciji Maribor–Ljubljana–Reka. Pomembno so skrajšali vozne čase, saj so, kjer je bilo mogoče, izkoriščali svojo največjo hitrost, ki je bila 120 km/h. Tako so relacijo Ljubljana–Beograd, dolgo 566 kilometrov, premagali v le šestih urah. Imeli so en sam postanek na poti, in sicer dve minuti v Zagrebu. Leta 1978 so jih poslali v revizijo v Nemčijo, kjer so jim motorje zamenjali z močnejšimi Daimlerjevimi 8-valjnimi, ki so razvijali približno 300 kilovatov (oz. 400 KM). Vgradili so jim tudi klimatske naprave. V takratnem železniškem Biroju za raziskavo tržišča se je uveljavila misel, da bi za poslovne potnike, v prvi vrsti med Mariborom in Ljubljano, vpeljali »letalsko storitev« – v ceno bi bili vključeni dnevno časopisje, prigrizek (sendvič), napitek, možnost vnaprejšnjega naročila taksija na namembni postaji, na voljo pa je bil tudi manjši salon za morebitni poslovni sestanek med vožnjo. Izbrana je bila tudi nova barvna shema – iz prvotno rjavo rumenih tonov so vozila prelakirali v barve, kot jih poznamo danes. Interni razpis pa je tudi spodbujal k predlogom za novo ime. Nekoliko presenetljivo je zmagal predlog Zeleni vlak, čeprav takrat, leta 1979, še nismo razmišljali o »zeleni mobilnosti«, pač pa so ime utemeljevali z bujno zelenostjo narave v Sloveniji. Izkazalo se je, da je bilo ime Zeleni vlak zadetek v polno, saj še danes nagovarja javnost. 28. maja 1979 je tako prvič zapeljal Zeleni vlak med Mariborom in Ljubljano.
Ko so se Slovenskim železnicam pridruževala nova vozila, so se postarani motorniki serije 711 postopoma umikali in postali rezerva za nekatere regionalne/lokalne povezave, na primer za Kamnik in Domžale. Ob zaključku njihove dobe je mogoče ugotoviti, da so se zelo dobro obnesli – z eno samo pomanjkljivostjo: za visoki nivo poslovnih vlakov je bil v potniškem prostoru hrup od vožnje premočan, moteč. Ne glede na to pa so se priljubili – o tem nedvomno priča posebna vožnja po malem slovenskem železniškem krogu (Ljubljana–Sevnica–Trebnje–Ljubljana), ki je bila razprodana. Kot se za pravcato starodobno vozilo spodobi, se je začela in končala v Železniškem muzeju SŽ.
